V poplavi kozmetičnih izdelkov z oznakami “naravno”, “ekološko” in “clean beauty” se pogosto pojavlja vprašanje, kaj ti izrazi dejansko sploh pomenijo. Potrošniki so vse bolj ozaveščeni in si želijo transparentnosti med informiranjem o lastnostih kozmetičnih izdelkov, ki jih izbirajo, a na trgu vlada zmeda zaradi pomanjkanja enotnih definicij na tem področju.

Ključne razlike med naravno, ekološko in clean beauty kozmetiko

V grobem lahko definicije postavimo na naslednji način:

Naravna kozmetika

Vsebuje sestavine naravnega izvora, torej surovine, ki jih je mogoče najti prisotne v rastlinah ter drugih naravnih okoljih. Surovine so minimalno predelane, torej enake tistim iz okolja. To pa ne pomeni nujno, da so tudi ekološko pridelane ali popolnoma brez sintetičnih dodatkov. Prav tako tudi ne pomeni, da dejansko izvirajo iz naravnega materiala, torej da so izvlečene iz rastlin. Lahko so narejene v laboratorijskem okolju, le da so kemijsko popolnoma enake tistim, ki bi jih našli v naravi.

Sam pojem ‘naravna kozmetika’ se lahko uporablja precej prosto – v splošnem ne obstaja univerzalna definicija, ki bi opredeljevala, kakšen odstotek naravnih surovin naj izdelek vsebuje, da se lahko opisuje kot izdelek naravne kozmetike. Večina izdelkov v zelo velikem obsegu (+60 % celotnega izdelka) vsebuje vodo, ki se, pričakovano ali nepričakovano, tudi kvalificira kot naravna surovina. Kaj pa preostanek?

Ekološka (organska) kozmetika

Uporablja sestavine, ki so pridelane brez pesticidov in brez produktov gensko spremenjenih organizmov (GSO) ter so certificirane s strani organizacij, kot so COSMOS, Ecocert ali USDA Organic. 

Je bolje opredeljen pojem – ekološka kozmetika se torej ozira na način, kako so bile surovine pridelane. Pri ekološki kozmetiki gre torej res za surovine, ki izhajajo iz narave, ter niso narejene v laboratoriju. Pod kakšnimi pogoji so pridelane in ekstrahirane opredeljujejo posamezni certifikati. Smiselno se je torej seznaniti s pogoji pridobitve vsakega posameznega certifikata, v skladu s tem pa je nato možno razumevanje, kakšne surovine vsebuje vsak ekološki izdelek posebej.

Clean beauty

Osredotoča se na varnost sestavin in izključuje potencialno škodljive surovine, ne glede na to, ali naj bi bile naravnega ali sintetičnega izvora. 

Na spletu lahko najdemo številne baze podatkov, v katere lahko vpišemo posamezno surovino (INCI imena surovin, ki jih najdemo na embalaži vsakega kozmetičnega izdelka), nato pa pridobimo podatke o tem, ali naj bi surovina spadala v ‘clean beauty’ definicijo, ali ne.

Pri tem velja določena previdnost oziroma kritična presoja. Kozmetična industrija je visokoprofitna industrija, tako kot marsikatera druga. Skozi leta in desetletja uporabe določenih povsem varnih, učinkovitih in industrijsko poceni surovin, je potrebno ustvariti prostor za nove zaslužke – torej nove surovine, nove iznajdbe ter nove prodajne surovine. To lahko opažamo skozi kozmetične trende, ki se, prav tako kot recimo oblačila, obračajo po modi. Letos je moderen retinol, naslednje leto bakuchiol, retinol pa menda neučinkovit. Spet tretje leto se pojavi nekaj tretjega, ki naj bi bilo boljše od obeh naštetih. Ali je to tudi res? Mogoče je, mogoče gre pa tudi le za propagando, z namenom da uporabnice zvesto in redno menjujejo kozmetiko, ki jo uporabljajo – navadno za trende, ki so vsako leto dražji.

Podobno je s pojmom ‘clean beauty’. Kozmetični izdelki namreč ne vsebujejo le teh glavnih aktivnih učinkovin (kot sta omenjena retinol in bakuchiol), ampak tudi mnogo pomožnih tehničnih surovin, ki so nujne za stabilnost in učinkovitost izdelka, ampak se o njih manj govori. Sem spadajo emulgatorji, konzervansi, regulatorji pH in podobno. Vsake toliko časa vznikne vest, da je ena ali druga surovina ‘nevarna’ ali ‘un-clean’ – pa čeprav za to ni nobenega posebnega dokaza ali vzroka. Namen je pogosto povsem psihološki – kupca prestrašiti in doseči, da zamenja svoj celoten asortiman kozmetike s to surovino, ter kupi nekaj novega. Zgodba se nato ponavlja v nedogled, zaslužki pa obračajo skupaj s trendi.

Kako se ubraniti nepotrebnega strahu pred ‘škodljivo kozmetiko’?

Vsa kozmetika, ki jo je možno kupiti na EU trgu, je podvržena strogi regulativi in obveznim testiranjem. Hkrati obstaja seznam snovi, ki so testirane še dodatno, ter imajo dolgoleten status povsem neproblematičnih – kar pomeni, da leta ali celo desetletja ni bilo prijavljenega ali znanstveno ugotovljenega praktično nobenega škodljivega učinka zaradi njihove uporabe. Kozmetični izdelek, ki bi vseboval karkoli škodljivega, na EU trg zaradi dobro urejene zakonodaje in inšpekcijskih organov ne zaide.

Realna težava na tem področju sicer vse bolj postajajo kozmetični izdelki, uvoženi iz Kitajske, kjer zakonodaja ni urejena – ampak to je že tematika za drugič. 

Neglede na to, ali izberete dražjo kozmetiko z mnogo certifikati, oznakami ter zagotovili, da je naravna, organska ali clean, ali če si zmorete privoščiti le najcenejšo kremo hišne znamke drogerije, niste v nikakršni nevarnosti. 

Niti ne pomeni, da je vaša izbrana kozmetika slabše kvalitete – neredko celo nasprotno. Učinek kozmetike že dolgo ni več povezan z njeno ceno, še manj pa s trendi. Vse, kar zares šteje je, kako se vaša koža ob nanosu kozmetičnega izdelka odziva, ter kako se ob uporabi počutite.

Če ste izbrali napačen izdelek, vam to lahko pove le vaša koža sama.

Biotehnološko pridobljene sestavine v kozmetiki: Ali je ‘laboratorijsko proizvedena kozmetika’ še vedno naravna?

Kaj sploh so ‘biotehnološke sestavine’ in zakaj je pomembno ta izraz razumeti?

Biotehnologija omogoča izdelavo sestavin, ki so identične naravnim, a niso pridobljene neposredno iz naravnega materiala (recimo, niso iztisnjene neposredno iz razstline, ampak so pridobljene laboratorijsko. So popolnoma enake tistim v naravi, le da se pridobivajo drugače. To pogosto odpira vprašanje, ali so takšne sestavine še vedno “naravne”.

Primeri biotehnoloških sestavin v kozmetiki

• Hialuronska kislina: Sintetizirana s fermentacijo bakterij namesto ekstrakcije iz živalskih tkiv. Način pridobivanja je precej cenejši ter veliko bolj human.

• Bakuchiol: Naravna alternativa retinolu, ki ga je mogoče proizvesti s sintezo, posledica pa je manjša obremenitev okolja ter boljša stabilnost surovine. 

Večina biotehnoloških sestavin je dejansko bolj trajnostna kot tradicionalne metode pridobivanja (npr. preprečuje prekomerno izkoriščanje rastlinskih virov), kar pomeni, da je takšna kozmetika tehnično manj okolju škodljiva ter bolj moralno sprejemljiva. Neredko gre celo roko v roki s tem, da izdelek, ki drugače ne bi bil veganski, tako postane veganski.

Ali je ‘naravna kozmetika’ brez kemikalij? Kaj izraz kemikalije pravzaprav pomeni?

Resnica o “kemikalijah” v naravni kozmetiki

Pogosto zasledimo trditve, da je določena kozmetika “brez kemikalij”, kar je zavajajoče, saj so vse snovi kemikalije – tudi voda in vitamini. Izraz “kemikalija” je tehnični izraz, ki opisuje kemijsko sestavo vsake snovi, ter ne opisuje njenega namena ali škodljivosti za človeka. Pravo vprašanje, ki si ga ljudje postavljajo, ko želijo izvedeti, ali je ‘kozmetika brez kemijkalij’ je bolj to, ali lahko formuliramo kozmetične izdelke, ki so popolnoma brez sintetičnih dodatkov.

Glavni izzivi 100 % naravne kozmetike

100% naravna kozmetika na način, kot si jo predstavlja kupec, ki ni dobro seznanjen s pojmom, praktično ne obstaja. In prav je tako, saj bi imela več negativnih, kot pozitivnih učinkov.

Stabilnost izdelka

Sestavine iz narave, ki niso prečiščene alergenov in primesi ali nadzorovane med vzgojo in nastankom, bi pomenile visoko tveganje za pojav alergij in iritacij. Prav tako niso ustrezno konzervirane, kar pomeni razrast škodljivih bakterij v izdelku.

Mikrobiološka varnost

Brez ustreznih konzervansov bi izdelek postal gojišče bakterij in plesni, ki bi porušile naravni bakterijski in kislinski plašč kože.

Učinkovitost

Sintetične sestavine v nekaterih primerih zagotavljajo boljše rezultate kot naravne alternative, ravno zaradi svoje čistoče in odsotnosti primesi.

Praktična rešitev je uporaba sestavin, ki so dovoljene v naravni kozmetiki, a so laboratorijsko nadzorovane, ter izbira minimalno obdelanih, a stabilnih sestavin, ki so enake tistim, prisotnim v naravi. Kar naravna kozmetika tudi upošteva, in to je dobro. Surovine v naravni kozmetiki so še vedno kemikalije, ter še vedno laboratorijsko nadzorovane ali izdelane.

Kaj pomeni izraz ‘greenwashing’?

Greenwashing je marketinška taktika, kjer podjetja izkoriščajo priljubljenost naravne in trajnostne kozmetike, ne da bi njihovi izdelki dejansko ustrezali tem standardom.

Ali pa standardom ustrezajo, vendar izkoriščajo nepoučeno predstavo kupca, kaj naj bi zelena kozmetika pravzaprav zares pomenila.

Znaki greenwashinga v kozmetiki so pogosto nejasne oznake, ki ničesar zares ne pomenijo – “naravno”, “zeleno” in “eko”, brez uporabe ustreznih certifikatov. Odstotek naravnih sestavin je minimalen – vsebuje le majhen delež surovin, ki ustrezajo tem navedbam (ali pa je glavna ‘naravna surovina’ voda), a se promovira kot popolnoma naraven.

Pogosto gre tudi za prekomerno poudarjanje ene “zvezdniške” sestavine – izdelek recimo vsebuje majhno količino priljubljene sestavine (npr. arganovo olje), a je formulacija drugače večinoma sintetična.

Naravna kozmetika je izjemno priljubljena, a definicije in standardi niso vedno jasni. Biotehnologija omogoča trajnostno prihodnost, kjer naravne in laboratorijsko proizvedene sestavine delujejo v sinergiji. Hkrati morajo potrošniki in podjetja biti pozorni na greenwashing in zahtevati transparentnost ter kakovost pri izbiri kozmetičnih izdelkov.

Predvsem pa je pomembno, da si zapomnimo, da ‘nenaravna’ kozmetika ne pomeni nikakršne nevarnosti ali nižje kvalitete izdelka. Če kaj pomeni, pomeni le nižjo ceno.